Otok Susak

Susak je tako po svojem nastanku kot po svojem videzu otok, ki je edinstven na Jadranu. Debele sloje fine rumenkaste mivke so na kamnito apnenčasto ploščo nanesli starodavni vetrovi, ljudje pa so okrog svojih poljedelskih posestev od nekdaj sadili trstiko, katere korenine v iskanju vode prodirajo globoko v tla in ga ščitijo pred erozijo. Otok se je na pomorskih kartah pojavil zelo zgodaj, najprej pod romanskim nazivom Sansacus ali Sansegus, kar verjetno prihaja iz »sampsychon« (grško – majeron), iz tega pa je nastal tudi hrvaški naziv Susak. Prva omemba otoka v pisanih virih je sredi 9. stoletja, ko je v njegovi bližini prišlo do spopada Saracenov in Benečanov.

Največ prebivalcev je na Susku živelo po koncu II. Svetovne vojne. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do velikega izseljevanja v USA. Računa se, da danes v Ameriki živi več kot 2500 Suščanov, v glavnem v državi New Jersey. Od leta 1985. se na Susku praznuje Dan izseljencev, zadnjo nedeljo v mesecu juliju.

Prvo naselje, Gornje selo (Zgornja vas), je na plodni ravni nastalo v rimskem času, Donje selo (Spodnja vas) pa so zgradili pozneje v pristanišču, in sicer v času največjega razcveta vinogradništva konec 19. stoletja. Zaradi izolacije od drugih otokov je Susak ohranil svoj arhaičen govor (zaščiten je kot premična kulturna dediščina), posebne običaje in slikovito nošo.

NOŠA

Ženska oblačilna kultura na otoku Susak je zelo dobro ohranjena in poznamo nekaj različic, ki se vežejo za različno življenjsko starost ter različne priložnosti. Za starejšo različico susaške noše t. i. po susacku so značilni bela bombažna kosula (srajca), zaprta okoli vratu, telovnik – bust, s katerim zategnemo in poudarimo pas, zatem bravaruol (podbradnik) od prsih do pasu. Od pasu navzdol telo prekrijejo s kamizotom crnim ali lasćavim (črnim ali bleščečim kamižotom oziroma tradicionalno obleko), ki je bogato nabran in sestavljen celo iz sedem pol bombažnega apreturnega materiala. Spodnji kamizot je bele barve in je enakega kroja kot zgornji. Spodnje krilo ali sukna skarlata je ožja, rdeče barve in bogato okrašena s čipko in pisanimi trakovi. Pri plesu se zgornja kamižota dvigujeta, sukna skarlata pa tako prihaja do izraza. Najbolj spodnje oblačilo so mudande (spodnje perilo), okrašene s čipko. Na nogah so pletene volnene kalcete (nogavice), ki so včasih bile rdeče barve, ter raznobarvne suknene carape, papuce ali pute (različni tipi obuval). Pričeske so tudi posebne. Lasje so počesani tako, da imajo po sredini prečko, srednja dva pramena sta navita – t. i. rica –, in visijo ob obrazu. Iz ostanka las naredijo kito, ki jo potem zavijejo v obliki kolača – t. i. kokum –, preko nje pa položijo facuol oziroma rdečo ali temnejšo ruto s kockastim vzorcem. Nekoliko spremenjeno in enostavnejšo različico noše po susacku še danes nosi nekaj starejših gospa na otoku.

Druga, novejša različica se imenuje po losinsku in je nastala pod vplivom lošinjske mode konec 18. stoletja. Po losinsku so nosile mlade punce ob slavnostnih priložnostih, najbolj razkošna oblika te noše pa je poročna oprema. Sestoji iz rožnate svilene bluze, zabajke, ki je na prsih, zgornjem delu hrbta in rokavih bogato okrašena z raznobarvnimi trakovi, čipko, metalnimi nitkami in steklenimi kroglicami. Kamizot na faldice (kamižot z nabori) je ravno tako rožnat, čez njega pa gre predpasnik, tarvijerslica, iz rožnate svile in s širokimi obrobki, okrašenimi na enak način kot poprsje/rokavi zabajke. Spodaj nosijo tri spodnja krila, močno poškrobljena (inkolana) in okrepljena s širokim naborkom v spodnjem delu. Tudi tukaj imamo sukno rakamano, ki je ožje krojena in še bogatejše okrašena kot pri noši po susacku. Najbolj spodnji sloj oblačila so spet mudande s čipko. Na nogah se nosijo rožnate kalcete in usnjeni postoli (obuvala). Mladenke na glavi nosijo poročno krono – jirlando i vijel. Zadnja poroka v tradicionalni zabajki je bila na Susaku leta 1980!

Čeprav je susaška noša znana po svojih izjemno kratkih krilih – minicah, je do takšnega krajšanja prišlo komaj v 20. letih 20. stoletja in pod vplivom mestne mode, do tedaj pa so bili ženski kamizoti dolgi vse do sredine meč.

GOSPODARSTVO

Do sredine 18. stoletja je bilo na Susaku prisotno mešano gospodarstvo: v prvi vrsti žitarstvo (gojenje žita, ječmena, boba ipd.), zatem vinogradništvo, ovčereja in ribištvo. V času takšnega gospodarstva se je Susak ekonomsko razvijal hitreje od Velega in Malega Lošinja in je višina cerkvene desetine, ki jo je plačeval Susak, leta 1650 tako znašala 400 beneških lir (isto kot na Unijah), medtem ko je Lošinj plačeval le 320 lir. O nekdanjem intenzivnem žitarstvu priča tudi velikost skupnega gumna, ki se je nahajalo na mestu današnje velike cisterne v Gornjem selu in na katerem so mlatili žito (udarjali s cepci).

Pozneje, konec 18. in v 19. stoletju, se na Susaku vzporedno z ekonomskim razvojem Lošinja razvijata vinogradništvo in ribištvo, žitarstvo in ovčereja pa izginjata. Oljka kot kultura na Susaku ni bila nikoli gojena zaradi neprimernih tal.Susaško poljedelstvo je posebno zaradi nekaj zanimivih poudarkov: na otoku ne obstaja delovna živina (voli, osli), vozovi, plugi in rala, vsa dela se opravljajo ročno in z ročnim orodjem, ves tovor pa ljudje prenašajo sami (moški na hrbtu, ženske na glavah). Osnovno orodje je kvadratna motika s kratkim držalom, s katero so okopavali zemljo in trsje ter vzdrževali terase za trsje, poti in klance (ozke prehode, vrezane v mivki).

Ko so se Susačani konec 18. stoletja preusmerili izključno na proizvodnjo vina in ribolov, so vse ostalo, potrebno za življenje, morali uvažati. Vsak Susačan je bil tudi popolnoma individualen gospodarstvenik in je bil istočasno vinogradnik ter ribič, mornar, prodajalec na veliko in malo pa še kupec na veliko in malo. Svoje grozdje, vino in soljene ribe je samostojno prevažal s čolnom na jadra in vesla (prvi ladijski motor se je na Susaku pojavil leta 1929), potoval pa je do najbližjega kopna oziroma Cresa, Lošinja in Istre, kjer je samostojno prodajal ali barantal za druge dobrine.

Tako je za kvintal grozdja (100 kg) lahko dobil 6 kg ovčjega sira, 10 litrov olivnega olja, 4 kvintale lesa ali 5 kg volne.

Vse do sredine 19. stoletja so na Susaku prevladovali fevdalni odnosi, saj je bil Susak tako kot sosednji otoki Ilovik in Unije najprej fevd osorske, kasneje pa krške škofije. Susačani so zaradi tega osorski škofiji morali plačevati tretjino (v 19. stoletju četrtino) vseh naravnih donosov mošta, žita, boba idr., za potrebe mestne cerkve so dajali še desetino od letnega pridelka (intrada), pa še glavarino (davek, ki se je plačal glede na »glave« v družini) in ribjo dvajsetino, ki so jo plačevali vsi lastniki ribiških mrež potegalk. Vse to je bila izredno velika obremenitev za že tako siromašen otok (vsaki tretji oziroma četrti dan so Susačani delali za škofa!), zato ni presenetljivo, da so bili cerkveni pobiralci davka izjemno osovraženi. Posebej je bil osovražen škofov brat, sicer slep na eno oko, ki so ga Susačani omenjali tudi v svojih molitvah:

Od kuge, gladi in vojne in škofovega slepega brata varuj nas gospod!!

Otoček je vsak dan povezan z Mali Lošinjem z redno ladijsko linijo, ter s katamaranom z Rijeko.